VZGOJA IN DUHOVNOST

Ali postavljanje mej v duhu brezpogojne ljubezni Spoštovane mame in delno morda očetje ne pričakujte tule običajnega newage umotvornega izliva pač pa bom zapisal svoj odziv na določena meni čudna stališča vodstvene in strokovne osebe iz področja pedagogike. Dodal pa bom še svoje posledično viharjenje uma. Stališče s katerim sem se imel priliko nedavno soočiti in ki mi povzroča mešane občutke pa tudi občasen morda celo histeričen nasmešek je v kratkem sledeče. Nimam absolutnega spomina da bi v celoti citiral izraženo mnenje, toda upam da bom tule uspel predočiti vsebinsko bistvo in seveda svoj komentar. Istočnica polemike je bila moja ideja da bi morali princip brezpogojne ljubezni, ki se v določenih (omejenih) vidikih pojavlja pri starših v odnosu do njihovih otrok na splošno razširiti na vse odnose do drugih ljudi še posebej pa do izbrancev na skupni duhovni poti. Replika sogovornice pa je imela za izhodišče tezo da brezpogojno ljubezen do otroka goji le mati. In potem je še dodala da je očetova vloga postavljanje mej, kar naj bi bil eden od osnovnih postulatov pedagogike. Čutim se izzvanega da to javno komentiram, ker v izraženem stališču pedagoške strokovnjakinje opažam več protislovij, nedorečenosti pa tudi neskladnosti z univerzalnimi naravnimi zakonitostmi ali drugače rečeno z principi duhovnosti. 1. Če sem ciničen in sarkastičen lahko sklepam da uradna pedagoška stroka moškim ne pripisuje sposobnosti in vloge v dajanju brezpogojne ljubezni. Če pa je brezpogojna ljubezen že izjemoma dopustna moškim, potem se je temu principu vsekakor treba izogniti v vlogi očetovstva, da bi zadostili (dogmatskim) katekizmom uradne pedagoške stroke. 2. Stališče sogovornice glede brezpogojne ljubezni očetov v starševskih vzgojnih procesih je nesmiselno iz vsaj treh razlogov, ki jih bom navedel spodaj. 3. »Postavljanje mej« je vse prepogosto »napamet« uporabljen šablonski nasvet, ki ne razume in ne upošteva specifike posameznih primerov. Zakaj je torej stališče moje sogovornice glede brezpogojne ljubezni očetov smešno in nesmiselno? 1. Če že moramo kje postavljati meje jih prav lahko in moramo postavljati v duhu brezpogojne ljubezni, ne pa iz kakršnihkoli drugih itak (default) nižjih motivov. 2. Treba je razločevati operacionalizacijo funkcije življenske vloge očeta od univerzalnega principa brezpogojne ljubezni. Vse Stvarstvo in Narava sta posledica neskončne absolutne ljubezni, celo sovražni in uničevalni nagibi. Človek izbira svoja dejanja in določa posledice. Ljubezen in Modrost skupaj ne moreta rezultirati drugače kot Dobrota. 3. Na kabalističnem drevesu življenja se moški steber imenuje steber milostljivosti, ženski pa ostrine. In tipičen sefirot milostljivosti, popustljivosti ter brezpogojne ljubezni GEDULAH je upodobljen z milostljivim kraljem, seveda pa se nahaja na moškem stebru. Tipičen sefirot ostrine, bojevitosti GEBURAH je upodobljen z žensko bojevnico in se nahaja pač na ženskem stebru, kajpak. Uganite iz katerega sefirota izhaja postavljanje mej. Ne bom dolgovezil o tem da bi razvit osebek moral imeti uravnovešena oba stebra, animo in animusa v zavedanju. In sedaj še malo drugače, recimo temu alternativno o znamenitem in že malo obrabljenem pedagoškem principu »postavljanja mej« »Postavljanje mej« utegne biti precej širša in globja pa tudi nedokončna tema, kot pa se jo interpretira v medsebojnih nevsebinskih ponavljanjih, prepisovanjih in reinterpretacijah raznih avtorjev iz vrst pedagoških strokovnjakov. Sam nisem obremenjen z nobeno pedagoško doktrino, še manj dogmo, sem pa imel in imam priliko opazovati nekatere vzgojne primere in celo sodelovati v katerem od njih. Moje ugotovitve nimajo zadostne statistične podpore, utegnejo pa vzbuditi feministični revolt, ali pa tudi ne. Po drugi strani pa so navedeni ezoterični argumenti popolnoma nesporni. Kakšne meje in standarde si postavlja ta družba in civilizacija se vprašajmo za začetek. Eno je deklarativno leporečje, drugo je življenje in stvarnost, ki jo lahko vidijo tudi otroci in mladina. Stvarnost kaže marsikje na degradacijo, propadanje. Nismo še postavili mej našemu brezumju in brezmejni omejenosti na mnogih področjih. Pa je potem realno pričakovati uveljavljanje nekih meril in celo omejitev pri vzgoji v takem okolju, času, prostoru in razmerah ? In sedaj o domnevno ekskluzivni vlogi očeta pri postavljanju mej. Ta koncept se zdi kot da bi njegovi avtorji in zagovorniki gledali le fizično – gromovniški lik očeta. In če je mati mentalno nesposobna pravilno obvladati vzgojne situacije z otroci ji kar lepo prav pride zagroziti s »strašnim« očetom. »Kera« debilnost. Tu bi se vzgojni argument reduciral na strah pred fizično premočjo očeta. In to je res silno »sofisticiran« vzgojni model, katerega posledični vzorec pri otroku je po mojem skromnem prepričanju tako neučinkovit, kot tudi popolnoma napačen. Mnoge matere samohranilke pa imajo na drugi strani popolnoma normalne vzgojne rezultate. Kako je to mogoče ? Navedel bom nekatere svoje domneve in ugotovitve, ki pa seveda ne morejo biti celotna vzgojna matrica. Eden od bistvenih ključev je v sami materi. Domnevam sledeče. Matere ki so nedosledne, konfliktne, agresivno samovoljne, nedisciplinirane, konfuzne, neprilagodljive, nekonsistentne in protislovne, hitre jeze, nekontroliranih reakcij, histerične, nepremišljenega nesramnega jezika, prenagljenih in nepremišljenih potez bodo precej verjetno imele otroke podobnih lastnosti. Za te otroke bomo potem na splošno govorili da so vzgojno in osebnostno problematični, čudaški, moteni. Zelo redko pa bo kdo opazil tako mater, ker je že razvila sposobnost pretvarjanja in »šminko« pred drugimi. Od tu dalje ni težko sklepati da bodo take lastnosti žene obremenjevale tudi partnerski odnos z možem, oziroma partnerjem. In potem pridemo do absurdne šablono da naj oče postavlja meje otroku, ko pa bi bilo vendar treba najprej obrusiti mater in vspostaviti pravilen status očeta. Te pravice še manj pa možnosti moški v taki družini nima. Praviloma mu taka partnerka ne izkazuje niti podpore, niti spoštovanja pred otrokom, obenem pa pričakuje in zahteva na svoj nestrpen, agresiven način da ta isti partner uredi zavoženo vzgojo pri otroku. Vprašajmo se kdo in komu naj bi postavljal meje v opisanem primeru in ali je to sploh možno ter smiselno. Dodajam še da so medsebojne vloge očeta, matere in otrok jasno tudi posledica karmičnega načrta vpletenih duš. Zato je modro že v izhodišču popolnoma sprejeti dodeljene vloge ne glede na to če so nam všeč ali ne. Zato utegnejo biti nekatere vzgojne šablone popolnoma neprimerne. O zlatih pravilih družinskih relacij piše tudi kitajski orakelj Ji Jing – knjiga sprememb. Kjer ni spoštovanja do moža in očeta se družini ne piše dobro. V tej knjigi tudi eksplicitno piše da je med sinom in očetom brezpogojna ljubezen, med možem in ženo pa je disciplina uspešne administracije. Ampak o tem malo kasneje. Na splošno pa status družine in pogoje vzgoje določa tudi naša zahodna kvazi patriarhalno – matriarhalna predvsem pa materialistična tradicija, kot jo v nekoliko provokativnem slogu opisuje knjiga »Dresirani moški«. Avtorica Esther Vilar, sicer sociologinja je v svojem času požela nemalo sovražnega revolta s strani feminističnih organizacij. Vendar resnici na ljubo knjigi ne moremo pripisati popolno neslanost. Čeravno pisateljica najbrž ni poznala ezoteričnih zakonitosti je prišla do sorodnih zaključkov o prevladujočem vplivu matere na zgodnji otrokov osebnostni razvoj. S tem pa je pokazala tudi na sociološke posledice vzgojnih vzorcev in vplivov matere. Ampak matriarhalni in patriarhalni vplivi so medsebojno povezani in en pol brez drugega ne bi mogel obstajati, vprašanje je le kako, kje in kdaj se kateri izrazi kot navidezno dominanten. »Vzgoja« otroka pa se začne že nič prej in nič kasneje kot v času nosečnosti. Tedaj je otrokovo psihomentalno telo še v zametku in raste ter se razvija kot del materinega eteričnega energijskega telesa. Od tam se vanj »inducirajo« materine vibracije kakršnekoli že so. In v takih pogojih ter okolju nastane, raste ter se razvija osebnostna podlaga otroka, karakter, temperament, motnje, sposobnosti, omejitve, neravnovesja, itd. In ta del »vzgoje« se odvija nezavedno tudi če mati še nikoli ni slišala za pojem vzgoje. Znano pa je tudi da otrok še kar nekaj let po rojstvu ne razvije popolne individualizacije ampak se delno še naprej enači z materjo. Bolje rečeno otrok smatra mater za del sebe in obratno. Pri nekaterih zablodelih primerkih se pa ta ločitev sploh nikoli ne zgodi v celoti. Ni potrebno posebej povdarjati da so med takimi materami, ki imajo zgoraj navedene lastnosti in njihovimi otroci pogosti hudi konflikti, celo sovraštvo in nasilje. In to se da razložiti z bolano medsebojno odvisnostjo egov matere in otroka. Vemo da nas pri drugih najbolj motijo lastne napake, četudi nezavedne. Zato bo otrok često netoleranten in agresiven ravno do matere in in edino do nje. Poleg tega pa se skupne negativne lastnosti karakterjev matere in otroka želijo hraniti še naprej in to se najlaže v medsebojnem bolanem konfliktnem razmerju. Mati in otrok sta tako medsebojno nekako odvisna, navezana in pogojena, po drugi strani pa notranje razcepljena v odnosu drug do drugega. To je možno pojasnilo protislovja bolne in konfliktne navezanosti ko se taka dva osebka nezavedno ne želita in ne znata medsebojno ločiti in iti vsak svojo pot, kar bi bilo še zlasti za otroka najbolj zdravo, pa četudi bi bila ločitev samo začasna. Često se namesto tega dogaja ravno obratno da se otrok ne uspe nikdar v celoti osamosvojiti in tako se boleče in bolno razmerje z materjo vleče v nedogled, včasih tudi s katastrofalnimi posledicami. Dragi očetje, kakšen zaključek sledi iz vsega skupaj ? Predvsem se zavedajte da ima mater mnogo pomembnejši vpliv na zdrav razvoj otroka. In če imamo uspešne, neproblematične otroke je to predvsem srečna okoliščina da ima take lastnosti njihova mati. Na taki podlagi je možna kvalitetna vzgojna nadgradnja s strani očeta. In če so z otroci problemi ? Ne sprejmite takoj šablonsko nekritične in nevsebinske »strokovne pedagoške« kritike da niste bili uspešni v postavljanju mej. Naj se najprej naučijo samokontrole in samodiscipline potencialne in trenutne matere, naj si postavijo meje svoje brezumnosti, histerije, nestrpnosti, materializma in naj si družba najprej postavi meje svoje brezumnosti, nevrotičnosti in degradacije. Potem se bomo pa še očetje z lahkoto privadili na postavljanje mej otrokom. Drage matere, izvolite in planite ter divje raztrgajte vsebino tega mojega razmišljanja. Ne bo vam pa to koristilo pri reševanju vzgojnih težav, če jih slučajno imate.