Re: VZGOJA IN DUHOVNOST
Pri nekaterih ni jasno koga zastopajo – ali sebe, ali otroka, ali starše, ali »oba troje«. To zadnje pa je itak zmogel le Vinetou, ki je bil prastric v petem komolcu svoji mladoletni mami, obenem pa še sam sebi pravnuk po svoji teti fatimi. Zato pa je bil tudi sposoben z rokami govoriti po turško, pa tudi slišal je brailovo pisavo v laponščini če se je le vsedel po turško v lotos meditacijo. In mu je v tem položaju tudi mala malica opraviti kakšne raziskave.
Vinetou je tako naprimer naredil tudi kratko psihomentalno raziskavo, ki ugotavlja sledeče.
Se vidi iz replik pri članku o prerokbah s palmovih listov da so nekatere(i) imele, (ali pa še imajo ?) slabe odnose z očeti. Za nekatere pubertetnike in slabo dresirane pse je značilno divje spopadanje s povodcem ali »povodcem«. Nekateri(e) pa ta pubertetniški sindrom obdržijo celo življenje, da se jih »Manitu usmili«. Vinetou pa nadaljuje: »Ampak povodec, tak ali drugačen imamo vsi, tako kot tudi nismo neodvisni glede zemlje na kateri stojimo, glede zraka, ki ga dihamo in glede sonca ter vseh ostalih stvari v življenju. Že te odvisnosti so bistveni Manitujevi »povodci« na materialni ravni . O »povodcih« na drugih ravneh take osebe, ki ne marajo povodcev še sanjajo ne, čeprav so nevidno prisotni. In sedaj si predstavljajmo mater s takimi psihomentalnimi robnimi pogoji, ki deklarativno nasprotujejo vsem »povodcem« v rokah konkretih oseb. Kako bo naprimer ona razložila otroku da so meje in vodstvo normalna stvar v življenju in da mu jih mora pač nekdo bolj zrel, izkušen in odgovoren postaviti za njegovo dobro.. Ali pa bo eno govorila, drugo delala, garantirano najslabša varianta. Morda pa bo nezavedno imela en kriterij za sebe, drug za druge. Nič ne bo pomagalo premetavanje kupa člankov in raziskav. Osnovna samokontrola ni vspostavljena !«. Tudi odrasli se moramo sprijazniti s »povodci«, ki jih držijo v rokah konkretne osebe, naprimer šefi, profesorji, itd. In zakaj ne tudi učitelji ? »Samorastništvo« redko (če sploh) da dobre razvojne rezultate, pa če gre za odrasle, ali mladino, za običajno življenje, ali duhovni razvoj. Tako pač je, ampak egiæi si pač izmišljajo pravljice, ki naj bi izpodbijale Naravne zakonitosti. Manitu smatra to za iracionalne racionalizacije !«
Moj prijatelj Vinetou mi je tudi zaupal, da je tudi on marioneta na špagcah. Jasno, da tako občuti celo veliki Vinetou, ker še vedno ni istočasno tisti na špagci in tisti, ki drži špagce, ni igralec in vloga, ampak je le vloga (ki mu jo dodelijo filmski režiserji).