Re: Positive wave: Spremenimo svet v enem dnevu

Sem našel en zanimiv članek na to temo: http://www.aktualno.biz/2010/11/eticno-poslovanje-ima-trzno-vrednost.html in tole http://www.delo.si/tiskano/html/zadnji/Sobotna+priloga Vojna kot prevara Vojna je mir. George Orwell Sedemsto intelektualcev se klanja naftnemu tankerju. Bertolt Brecht Združeni narodi so prvo desetletje našega novega tisočletja razglasili za desetletje kulture miru. V teh desetih letih, ki se zdaj tako bliskovito iztekajo, naj bi svet enkrat za vselej obračunal z neznosno kulturo vojn, ki so človeštvu v minulih desetletjih in stoletjih prinesle toliko zla, sovraštva in smrti. Nameni so bili žlahtni, toda interesi velikih so jih znova (pre)hitro zatrli. Mir spet ni dobil priložnosti. Še več. Desetletje, ki odhaja, je bilo celo eno najbolj krvavih doslej. Ameriški general William Webster je letos pomladi denimo prostodušno priznal, da takšne koncentracije čet in orožja, kolikor se ga že skoraj celo desetletje vali po Afganistanu in Iraku, svet še ni videl vse od druge svetovne vojne sem. Politika pa kljub temu kar naprej, iz dneva v dan, kot pokvarjena plošča, laže o miru, ki da ga prinaša ljudem. Kje to počne? V katerem svetu? V katerem času? Vojni v Afganistanu in Iraku, ki jima ni videti konca, nista edini vojni tega desetletja miru. Zdi se, da je bil enajsti september izjemna priložnost »za ščuvanje psa, ki je v vsakem od nas«, je v svojih nesmrtnih Pismih proti vojni zapisal Tiziano Terzani. Ameriška vojna proti terorju je namreč v resnici na široko odprla Pandorino skrinjico zla. Ena vojna je rojevala drugo. Rusija je zravnala z zemljo Čečenijo in grobo kaznovala neposlušno Gruzijo. Izrael je lani v »22 dneh smrti in uničenja«, kot so napad označili v Amnesty International, grozljivo kaznoval Gazo. Kitajska je vojno proti terorju izkoristila za obračun z muslimanskimi Ujguri iz Xinjianga. Ameriška vojska z nesmiselnimi manevri na Korejskem polotoku znova ščuva brate proti bratom … Kultura miru nima domovinske pravice v tem podivjanem svetu, ki bo z vojnami enkrat uničil samega sebe. Po padcu berlinskega zidu je sicer kazalo, da bo mir vendarle dobil priložnost. Nad Evropo in svetom je zavel nov veter. Narodi onkraj železne zavese so končno spet svobodno zadihali. Konec hladne vojne je odpravil dotedanjo polarizacijo. »Upali smo, da bo to začetek novega sodelovanja in razvoja v prid vseh. Vendar smo se že (spet) grdo zmotili!« mi je v pogovoru pred dvema letoma v Gdansku potožil Adolfo Pérez Esquivel, nobelovec za mir iz Argentine. Začeli so rasti novi zidovi: med Palestino in Izraelom, med ZDA in Mehiko, znotraj razdeljenega Bagdada. In hkrati z njimi tudi zidovi nestrpnosti in absolutne moči, ko velesile, med njimi kajpak predvsem Združene države, ignorirajo mednarodno pravo in človekove pravice. Te zidove je najtežje podirati. »Washington je s svojimi preventivnimi vojnami postal največja nevarnost za svetovni mir. Ko je George Bush dobil še drugi mandat, sem se spomnil na besede mojega slavnega rojaka Jorgeja Luisa Borgesa, ki je nekoč vzkliknil: 'Ni jih združila ljubezen, ampak strah!' Američani so ponovno volili zanj predvsem iz strahu. Iz strahu so se odpovedali svobodi. Pravzaprav so bežali pred njo, bi danes znova dejal Erich Fromm,« je tedaj razmišljal Esquivel. In tudi Obamova politika ga ni prepričala, da bi spremenil mnenje. Toda ali se je hladna vojna s padcem berlinskega zidu v resnici končala? Chalmers Johnson, profesor z univerze v Berkeleyju, denimo trdi, da samomorilski napadalci leta 2001 niso napadli Amerike. Napadli so njeno zunanjo politiko. Združene države so namreč kljub končani hladni vojni in sesutju Sovjetske zveze v celoti ohranile svojo imperialno mrežo s približno 800 vojaškimi oporišči po vsem svetu. In neokonservativci so že tam v devetdesetih letih začeli snovati tako imenovani »Projekt za novo ameriško stoletje« (podprl ga je tudi sloviti Francis *censored*uyama, avtor Konca zgodovine), ki je med drugim govoril tudi o naskoku na z nafto bogati Irak. Do 11. septembra je bilo takrat še zelo daleč … Zgodba o orožju za množično uničevanje, ki naj bi ga skrival Sadam Husein, nekoč zvesti zaveznik Pentagona in mož, ki mu je na oblast pomagala Cia, je bila za Washington zato le spreten izgovor za pohod na Bagdad, ki so ga v Pentagonu snovali že od srede devetdesetih let. »Toda kongresu te ideje niso mogli prodati brez 'vojne proti terorju'. Zato so si izmislili zgodbo z orožjem za množično uničevanje. Lagali so svetu in svojim volivcem,« mi je v Parizu pripovedoval Gilles Kepel, profesor na tamkajšnjem inštitutu za politične študije in eden najboljših poznavalcev islama v svetu. Vojne nikoli ne izbruhnejo čez noč. Vse imajo svoje skrivno ozadje. To nadvse zgovorno dokazuje zgodba znamenitega ameriškega generala Smedleyja Butlerja (1881–1940), ki ga je Douglas MacArthur opisal kot »enega zares velikih generalov ameriške zgodovine«. Po končani karieri, ko je začel premišljati o svojem življenju, je priznal, da dokler je bil aktiven, nikoli ni smel razmišljati po svoje. »Moje duševne sposobnosti so ostale navidezno mrtve, medtem ko sem ubogal ukaze višjih. To je značilno za vse v vojaški službi!« ga v svojem znamenitem Spopadu fundamentalizmov citira Tariq Ali. Ko je odšel v pokoj, je začel pisati. Njegova prva knjiga ima naslov Vojna kot prevara. Njena teza je preprosta. Ni bil več naklonjen napadalnim vojnam. Branil bi svojo domovino, nikoli pa ne bi več postal 'vsiljevalec kapitalizma'. In demokracije, ki jo prinašajo bajoneti. »Vojna je namreč prevara. Prevaro je najlažje opisati kot nekaj, kar ni tisto, kar se zdi večini ljudi. Samo majhna skupina poznavalcev ve, za kaj gre. Vodi jo peščica na račun množic!« je brez dlake na jeziku zapisal general Butler, ki je bil triintrideset let in štiri mesece pripadnik marincev, kjer je služil na vseh častniških stopnjah, od poročnika do generala. »In v tem obdobju sem bil največkrat mišičnjak višjega razreda za veliki biznis, za Wall Street in bankirje. Skratka, bil sem izsiljevalec. Kapitalistični gangster. Takrat sem sumil, da sem samo del prevare. Zdaj sem o tem prepričan!« General Butler je leta 1903 Honduras pomagal narediti primernega za ameriške sadjarske družbe. Leta 1914 je poskrbel, da je Mehika postala varna za ameriške naftne interese. Iz Haitija in Kube je pomagal narediti spodoben kraj za to, da so fantje iz National City Bank tam pobirali dohodek. Pomagal je pri posiljevanju vsaj šestih srednjeameriških držav v korist Wall Streeta. Seznam izsiljevanj je dolg. Na njem je tudi Kitajska, kjer je poskrbel, da je šel Standard Oil nemoteno dalje. »V teh letih sem bil zares odličen prevarant! Če se ozrem nazaj, se mi zdi, da bi bil prav dober svetovalec Alu Caponeju!« v svoji knjigi zapiše general Butler. Marsikdo bo dejal, da se je to zgodilo že davno in da je danes vse drugače. Pa je res? Generalu Butlerju bi zagotovo zelo ugajala kolumna Thomasa Friedmana, ki je s svoje prižnice v New York Timesu marca 1999 oznanil: »Če Amerika hoče, da bo globalizacija delovala, se ne sme bati ukrepati kot vsemogočna velesila, kar tudi je. Skrita roka trga ne bo nikoli delovala brez skrite pesti. McDonald's ne more uspevati brez McDonnell-Douglasa, konstruktorja vojaških letal F-15. Skrita pest, ki skrbi, da je svet varen za tehnologijo silicijeve doline, se imenuje armada ZDA, njeno letalstvo, mornarica in marinci …« Duh generala Butlerja je v ameriški zunanji politiki torej še vedno sila živ. Washington je v Irak krenil zaradi nafte. Alan Greenspan, nekdanji prvi finančnik ZDA, je po upokojitvi to priznal brez ovinkov. Zelo podobna je tudi afganistanska zgodba. Leta 1997 sta ZDA denimo obiskali kar dve visoki delegaciji talibov, ki so takrat že prevzeli oblast v Kabulu. Sprejeli so jih tudi v State Departmentu. Ameriško naftno podjetje Unocal, ki je za svetovalca najelo slovitega Henryja Kissingerja, je tedaj resno razmišljalo o gradnji naftovoda iz Srednje Azije prek Afganistana na jug Azije. Toda načrti, za katerimi so se skrivali zelo jasni interesi, se niso izšli. Sledila je kazen – vojna, ki v tem nesrečnem desetletju miru traja še danes. * * * Vojne se začenjajo v človeškem umu in človeški um je tisti, kjer je treba zgraditi obrambo miru, govori preambula Unescove temeljne listine. Tako razmišlja tudi Tiziano Terzani, ko pravi: »Še bolj kot zunaj so vzroki vojne znotraj nas samih. V strasteh, kot so želje, strah, negotovost, pohlep, ponos, nečimrnost. Počasi se jih je treba rešiti. Spremeniti moramo obnašanje. Začnimo se odločati o pomembnih stvareh za nas in za druge na podlagi več morale in manj interesov. Naredimo tisto, kar je prav, namesto tega, kar se splača … Čas je, da stopimo na plan, čas je, da se zavežemo vrednotam, v katere verjamemo. Civilizacija se z moralno odločenostjo okrepi veliko bolj kot z novim orožjem ... Svet se je spremenil. Spremeniti se moramo tudi mi. Predvsem se ne bi smeli sprenevedati, da je vse tako, kot je bilo prej, in da lahko še naprej strahopetno živimo svoje normalno življenje. Ob tem, kar se dogaja, naše življenje ne more, ne sme ostati normalno. Te normalnosti bi se morali sramovati …« Prav to je imel v mislih Albert Einstein, ko je leta 1955, malo pred smrtjo, iz svojega doma v ameriškem Princetonu človeštvu naslovil svoj zadnji apel za njegovo preživetje: »Zapomnite si, da ste ljudje, in pozabite na vse ostalo …!« Šele v tem primeru bo mir zares dobil priložnost. ¾ Branko Soban